FEBRUARSKA KRATKA PROZA

Kot že ničkolikokrat prej, je tudi tega dne vstopil v naša , zdaj že kar malo premrznjena življenjeca drugi od dvanajstih zapovrstjo, ki nam opisujejo leto. Z enke smo kar tako, čez noč preskočili na dvojko. Ah, sladki šolski spomini... Ja, je res lep tale februar, meni osebno še malo bolj pri srcu kot kak drugi od dvanajstih. Zima se začenja prevešati h koncu, a to me kaj posebno ne veseli, saj mi je mraz kar pri srcu, po drugi strani pa začno dnevi ki se opazno daljšajo nazaj v življenje klicati vse možne življenja sposobne oblike, ne samo mačkov, ki to najbolj glasno v tem času dopovedujejo slišečim.

Nizka oblačnost, nizke temperature, celodnevna megla, globoko zamrznjena tla, krtine v katere ni prav modro brcniti, brezlistno drevje in grmovje, ki kar kliče žago in sekiro, da se ju lotita. Zdaj je nekako kar primeren čas za takele zimske športe, kot je čiščenje grmovja, pa obžagovanje drevja, vsaj na našem koncu. Pa še bolje se vidi, ko lepo prav počasi in v zmrznjenem dopoldnevu, čez betonske krtine in brazde španciraš s kot kak pivski sod okroglo kobilico, ki bo ob koncu meseca precej verjetno osmislila svoj obstoj z naraščajem, kaj vse je še za požagat in pospravit. Da se bo poleti laže in lepše delalo na travnikih in njivah, je že prastara razlaga za boleč hrbet v poznozimskem obdobju. A februar ostaja lep...

Pa vseeno se zdi, da nekako kar ostaja preobilica časa, s katerim se ne ve prav dobro, kaj početi. Vsaj včasih. In je čas za premislek, ki bi naj obrodil kaj dobrega, kvalitetnega, morda sploh nadvse imenitnega... Pa se rado kaj hitro izjalovi. Je kar malo za pazit pri tem zimskem mešetarjenju z živalmi. A čas je pravi in vabi k nakupu, saj se ve, da takole ob koncu zime marsikdo raje konja proda, kot bil bi kupil mu hrane do pomladi. Dopuščam seveda možnost, da resnično ne more. Tudi dobro ceno izpogajati je laže. A kaj, ko se tako pogosto zgodi, da se za malo denarja tudi malo dobi, četudi morda izgleda v tistem hipu drugače... Tistemu, ki pa je prodal, se neredko sladko smeji, saj običajno dobro ve, da je dobil spet nekoga na limance prednosti zimskega mešetarjenja. Je kar za pazit po tej plati. Pa je kljub temu februar lep...

In, joj seveda, zdaj ga imam. ČAS je tisti, ki daje temu mesecu tak čar. Na pretek ga je, še več, celo viška ga hodi. Pa ga zapravljajmo, porabit ga bo treba, nujno!
A vendar pazljivo, z neko mero skepse, da ne pademo že po enem samem mesecu nazaj v tisto pobebavljeno decembrsko trapavost. Da ne bo že marec čas za ponovno treznitev. Pa še z januarsko nismo niti dobro opravili. Tudi zato je februar lep...

Hecno, najkrajši mesec v letu, pa največ časa...

lp do naslednjič, Damjan .

Ta čas je res najboljši za kupovanje konj, iz istega razloga, kot ga opisuje Damjan. Seno gre nekaterim h koncu, konj pa je preveč v štali...

Ja tudi pri nas bo treba prodat, pa ne zaradi pomanjkanja hrane ampak časa. Eden bo pač moral it. Ali pa kakšna menjava za mini šetije bi tudi bila aktualna...

Damjan S. je napisal/a:Kot že ničkolikokrat prej, je tudi tega dne vstopil v naša , zdaj že kar malo premrznjena življenjeca drugi od dvanajstih zapovrstjo, ki nam opisujejo leto. Z enke smo kar tako, čez noč preskočili na dvojko. Ah, sladki šolski spomini... Ja, je res lep tale februar, meni osebno še malo bolj pri srcu kot kak drugi od dvanajstih. Zima se začenja prevešati h koncu, a to me kaj posebno ne veseli, saj mi je mraz kar pri srcu, po drugi strani pa začno dnevi ki se opazno daljšajo nazaj v življenje klicati vse možne življenja sposobne oblike, ne samo mačkov, ki to najbolj glasno v tem času dopovedujejo slišečim.

Nizka oblačnost, nizke temperature, celodnevna megla, globoko zamrznjena tla, krtine v katere ni prav modro brcniti, brezlistno drevje in grmovje, ki kar kliče žago in sekiro, da se ju lotita. Zdaj je nekako kar primeren čas za takele zimske športe, kot je čiščenje grmovja, pa obžagovanje drevja, vsaj na našem koncu. Pa še bolje se vidi, ko lepo prav počasi in v zmrznjenem dopoldnevu, čez betonske krtine in brazde španciraš s kot kak pivski sod okroglo kobilico, ki bo ob koncu meseca precej verjetno osmislila svoj obstoj z naraščajem, kaj vse je še za požagat in pospravit. Da se bo poleti laže in lepše delalo na travnikih in njivah, je že prastara razlaga za boleč hrbet v poznozimskem obdobju. A februar ostaja lep...

Pa vseeno se zdi, da nekako kar ostaja preobilica časa, s katerim se ne ve prav dobro, kaj početi. Vsaj včasih. In je čas za premislek, ki bi naj obrodil kaj dobrega, kvalitetnega, morda sploh nadvse imenitnega... Pa se rado kaj hitro izjalovi. Je kar malo za pazit pri tem zimskem mešetarjenju z živalmi. A čas je pravi in vabi k nakupu, saj se ve, da takole ob koncu zime marsikdo raje konja proda, kot bil bi kupil mu hrane do pomladi. Dopuščam seveda možnost, da resnično ne more. Tudi dobro ceno izpogajati je laže. A kaj, ko se tako pogosto zgodi, da se za malo denarja tudi malo dobi, četudi morda izgleda v tistem hipu drugače... Tistemu, ki pa je prodal, se neredko sladko smeji, saj običajno dobro ve, da je dobil spet nekoga na limance prednosti zimskega mešetarjenja. Je kar za pazit po tej plati. Pa je kljub temu februar lep...

In, joj seveda, zdaj ga imam. ČAS je tisti, ki daje temu mesecu tak čar. Na pretek ga je, še več, celo viška ga hodi. Pa ga zapravljajmo, porabit ga bo treba, nujno!
A vendar pazljivo, z neko mero skepse, da ne pademo že po enem samem mesecu nazaj v tisto pobebavljeno decembrsko trapavost. Da ne bo že marec čas za ponovno treznitev. Pa še z januarsko nismo niti dobro opravili. Tudi zato je februar lep...

Hecno, najkrajši mesec v letu, pa največ časa...

lp do naslednjič, Damjan .

Preveč časa!??? Kaj je že to? Jaz sem februarja,pa je šele začetek,posekal 200m grmovja in drevja ob meji.Kuril vejevje ko kakšen piromanček.Pa še goret noče zlepa!!! Drugi teden pa pride na vrsto gnoj.Ga je treba razpeljati po njivah in odpeljati stalnim strankam.Potem pa zopet v grmovje,pa še lauf hlev mam za povečat.VIŠEK časa,kaj je že to??