GIBANJE

Živjo!
Ne morem si pomagat in moram podrezati v temo okoli gibanja pri oskrbi konj, ki ste jo sigurno že obdelovali z vseh koncev - vendar, ko berem vse te zanimive prispevke okoli equine toucha, reikija in drugih načinov zdravljenj, pa bi rada delila še moje izkušnje, ki pa so čisto "kmečkega značaja" ( sploh pa zdaj, ko sem novopečena kmetica ). Namreč najbolj učinkovito zdravljenje konj ( seveda govorim o tistih, ki niso ravno na smrtni postelji ) je gibanje in dobra družba = dobro počutje. Enako velja za nas lastnike.....in če hočeš, da se tvoj konj dobro počuti, najprej poskrbi da se ti dobro počutiš .

Opazim, kako pomembna je raznolikost in velikost terena, na katerem živijo. Če nimajo občutka svobode ( premajhen prostor ), potem tudi medsebojni odnosi med konji ne štimajo. Če ne štimajo medsebojni odnosi, potem je v čredi slaba volja in hitro pride tudi do kakšne zategnjenosti, prebavnih motenj itd. Tudi pri treningu konj ves čas poudarjam, kako pomemben dejavnik je psiha pri delovanju fizičnega. Če je konj mehak ( kar si vsi želimo ), pravim da je mehak od znotraj ( evo Parellija! ). Dobro, vsak ima pač telo, kakršno nam je bilo dodeljeno in tu so okviri tako naših, kot konjevih zmožnosti. Vendar moja poanta je, da si seveda lahko pomagamo z različnimi metodami, da se zmehčamo, vendar na dolgi rok je pomembno kaj delaš vsak dan! In naši konji imajo skorajda vsi po vrsti premalo prostora. Oni so po duši in telesu nomadi in imajo tako kot kopito neverjetno sposobnost regeneracije. Gibanje in valjanje. No ja, včasih v naravi tudi kakšnega pojedo seveda.

Skratka, moje ideje so seveda kakor vedno ideološke, ampak hotela sem poudariti to, da sem videla par lepih primerov konj, ki so z gibanjem in pravim odnosom popravili zategnjene mišice, stare poškodbe in seveda kopita, ki so - kot bi stlačil celotno filozofijo konja vanje! Kot primer odličnega sistema v to smer vsi najbrž poznate hit aktiv hlev, ki pa ima po mojem občutku premalo duše. Konji rabijo občutek divjine, torej svobode in to je zame tista življenjska energija, ki tudi mene navdihuje. No zdej pa že nakladam fajn se mejte....

Iz tega sledi: kdor ima malo zdrave kmečke logike, ne rabi Parellija Točno tako je...Na žalost je konja pač sredstvo, ki služi človeku.Do enakovrednega partnertsva je dolga pot :Najbolj zmotna je misel, da s totalnim drilom in treningom konja podrediš,vendar tako pridobljena dejstva so orožje ne pa dialog med človekom in konjem..
Obilo užitkov še naprej..
In ,da..svoboda in zrak delata čudeže..

Odlično napisano, Pastirica! In kako zelo res!

Večkrat omenjam konje, ki jih spremljam, ko sem v Dakoti. Brez dodatkov na revni travi žrebijo in gor spravljajo žrebeta, ne da bi upadle, izgledajo močne in zdrave, če ne bi imele "mlekarn", in malega nadebudneža ob nogi, človek sploh ne bi rekel, da so plemenske kobile... Res pa je, da imajo na voljo ogromna prostranstva za gibanje.

Uncas je napisal/a:... Res pa je, da imajo na voljo ogromna prostranstva za gibanje.

No,kaj takega pri nas ni mogoče,razen morda pri Zelenki! Pri nas je ta ...... marost(barje) in po vsakem dežju imajo konji omejitev samo na peščeni izpust Je pa res,da za konje ni boljšega kot neomajeno gibanje.Videl sem že konja za katerega nebi rekel,da bo še kdaj zdrav,pa se totalno popravil,samo pri miru ga je treba pustiti in mu omogočiti gibanje. Seveda pa redno skrbeti za njegove potrebe

Pastirček, že če majo vsaj fraj za hodit, prosta reja, je mnogo narejenega..:)Se tolažimo vsi, ki jih nimamo zaprte v boksih..

Se strinjam z napisanim. Tudi sama opazujem svoje konje, koliko so se spremenili, odkar so zunaj 365 dni na leto - tako fizično kot psihično. Kljub temu, da imajo izpust velik le nekaj arov.


Glede metod bi pa rekla slednje: naj bodo to metode starih Kitajcev ali odkrite pred desetimi leti, vse predstavljajo zgolj lažji začetek rehabilitacije, pa če gre za odpravljanje zategnjenosti, sproščanje, pospeševanje energijskega toka, mentalno nestabilnost itd. Ampak če se po dotični terapiji ne spremenijo tudi ostali pogoji in dejavniki, nismo z njo nič dosegli. Recimo, da ima konj boleč hrbet in pokličemo npr. maserja. Vse, kar lahko ta maser naredi, je priprava prizadetega tkiva na regeneracijo. Na lastniku pa je, da odpravi vzrok, zaradi katerega konja boli hrbet (neustrezno sedlo, napačno jahanje, boleča kopita ...). Če ni slednje poteze, lahko hodi maser h konju do konca njegovega življenja, ker se bo problem ponavljal. Po kmečki logiki povedano predstavljajo pristopi samo "začetno brco" tkivu, ki se mora obnoviti. Slednje pa je možno le, če ima tkivo stimulacijo. In pristanemo spet pri gibanju.

No, kot vidite - pastirica ni edina, ki zna zabluziti.

Pri naših konjih tudi opažam, da so, odkar so ves čas zunaj, na terenu veliko bolj mirni. Pa čeprav imajo bolj majhen izpust in da se notri ne gibljejo zelo veliko sami od sebe.
Prvi dve leti so bili pozimi zunaj v izpustu samo nekaj ur na dan. Na terenu se je takoj poznalo: živahnost, delanje 'mačkov' in težje ustavljanje. Takrat sem mislila, da je to zaradi hladnejšega vremena, ki jih bolj poživi. Zdaj se pa sploh ne spomnim več, kdaj je nazadnje kateri naredil 'mačka', tudi z ustavljanjem ni več problemov...

pika je napisal/a:Pri naših konjih tudi opažam, da so, odkar so ves čas zunaj, na terenu veliko bolj mirni. Pa čeprav imajo bolj majhen izpust in da se notri ne gibljejo zelo veliko sami od sebe.
Prvi dve leti so bili pozimi zunaj v izpustu samo nekaj ur na dan. Na terenu se je takoj poznalo: živahnost, delanje 'mačkov' in težje ustavljanje. Takrat sem mislila, da je to zaradi hladnejšega vremena, ki jih bolj poživi. Zdaj se pa sploh ne spomnim več, kdaj je nazadnje kateri naredil 'mačka', tudi z ustavljanjem ni več problemov...

Jap, zelo pomembna opazka, ki jo ves čas turim mojim "rekreativnim" strankam. Letos sem imela (imam) par družin, ki so si kot precejšni začetniki zamislili, da bi imeli konja in so me prosili za nasvet pri nakupu itd. In prvo na kar sem jih opozarjala je bilo ravno to, da se konj lahko karakterno precej spremeni z načinom oskrbe. Sploh pa ker imajo glavno vlogo pri jahanju teh konj ravno otroci jim pravim, da je zadovoljen in zdrav konj ( in takšen, ki ni zaprt v štalo ) veliiiiko bolj zanesljiv in varen, sploh pa na terenu.
Spomnim se, ko smo pred davnimi leti prvič okusili oskrbo konj v čredi, na prostem - tudi konji, ki so bili kao znani po tem, da se na terenu plašijo itd., se kar naenkrat niso več toliko plašili, če je nekaj priletelo iz grmovja! Prvi v takšni oskrbi so bili ravno islandci in potem sem nenehno poslušala: "A, islandci so pa tisti, ki lahko celo leto živijo zunaj, ane?" In jaz sem se jezila:" Ne! Vsi konji so lahko celo leto zunaj!! " In pa še pred kratkim od mojih ne-konjiskih frendov, ko sem se preselila:"Joj, ti pa res nimaš rada svojih konj toliko kot praviš, ker jih imaš ves čas zunaj!"
Hja, kaj čmo, o nekaterih stvareh pač ljudje ne razmišljamo, dokler nismo na nek način prisiljeni.

Mene vsako zimo sprašujejo, če imam konje "že" v štali čez noč. Mislijo pa seveda tisto štalo, ki jo imamo pri hiši...kjer imam 2 boksa, konjev pa je skupno 9 (zaenkrat). Potem razložim, da smo jim naredili nadstrešek in jim vozimo za jest, njim pa je kul. V podrobnosti se ne spuščam.

Eden izmed mojih sosedov (od pašnika), ki ima mnogo več hektarjev kot mi (se je zelo zgodaj zagrebel), ima +10 konjev in še nekaj oslov, pa veliko krav in še več ovc. Živali ima 365 dni na leto zunaj, brez kakršnekoli fraj lauf štale. Mogoče ima ovce (ali pa vsaj del črede) noter, ne vem točno. In preživijo. Pri nas je veliko bora, zato drevesa nudijo zaščito tudi pozimi. Živali se zatečejo v borove gozdičke in očitno je v redu.

Pri naših opažam, da grejo radi v štalco, ko močno piha burja. Dež jih skoraj ne moti in so zunaj, razen ob dolgotrajnih nalivih si poiščejo streho nad glavo, ali pa se zatečejo v borov gozdiček.

Konji, ki živijo zunaj, se bolj privadijo na razne zvoke, ki bi jih v primeru, da bi živeli večinoma noter, prestrašili. Se spomnim, da so konji, ki sem jih še imela v boksu, ob močni burji tekali gor in dol po pašniku/izpustu. Čim je močno zapihalo, je bila panika. Sedaj seveda s tem nimajo več težav.

Meni je tudi zelo zanimivo opazovat, kaj počnejo konji in kako se obnašajo. Včeraj me je presenetila Mazablaska. Hotela sem babe odpeljat do vode, ker smo spremenili lokacijo napajališča in me je skrbelo, da se mogoče še niso navadile. Prijela sem šefico Classic, kateri vsi brezpogojno sledijo. Zmotila sem jih ravno v času počitka, ampak sem imela potem opravke, zato je bilo treba it.
3 pupe so ležale: Vinita, Candy in Mazablaska - slednji 2 sta ležali prav blizu. Sem si mislila, da sta očitno postali novi najboljši prijateljici. Vinita je takoj vstala in se pridružila karavani. Maza je tudi takoj vstala, vendar se ni ganila. Candy je namreč še ležala. Bili smo že dokaj daleč, Candy pa še vedno kinka, Maza stoji ob nji. Pričakovala sem, da bo Mazablaska krenila za nami, vendar ona nič... čakala je Candy, da vstane. Šele nato se spravi v gibanje, s svojo novo ljubico. Taki dogodki mi prav polepšajo dan.

Še ena zanimivost, ki je sicer povezana z ovcami.

Do lanskega leta so bile ovce čez leto v štali, z izjemo seveda poletja, ko se bile na pašniku. Torej, lansko zimo so preživele na prostem, za zavetje so sicer imele nadstrešek, vendar so bile redko notri. Tja so šle ovce le kotit. In na najino presenečenje (sva se zelo bala, da bo za njih premraz) je preminil le en janček a ta je bil res bolan. Kljub prizadevanju je po petih dneh poginil. Ko pa so bile ovce v štali je tretjina jančkov poginila; ali so ga ovce stisnila kam v kot, se je zataknil za jasli, so ga ovce pohodile, na splošno je bilo zdravje slabše. Zdaj poginejo samo tisti, ki jih odnese lisica - v primeru, da ima ovca dvojčke in ne more obeh braniti.

Stranke pravijo, da je meso veliko boljše kot prej!

matjuša je napisal/a:Iz tega sledi: kdor ima malo zdrave kmečke logike, ne rabi Parellija Točno tako je... Do enakovrednega partnertsva je dolga pot :Najbolj zmotna je misel, da s totalnim drilom in treningom konja podrediš,vendar tako pridobljena dejstva so orožje ne pa dialog med človekom in konjem..
Obilo užitkov še naprej..
In ,da..svoboda in zrak delata čudeže..

Odlično povedano, Matjuša - in tako resnično!