Prostoživeči : udomačeni konji - podobnosti in razlike

Uf tega je v bistvu malo morje....jaz sem bila že dogo let nazaj v Galiciji ( severno zahodni del Španije ), kjer imajo hribovje "posejano" s prosto živečimi konji. V bistvu te konji imajo lastnike, vendar jih pustijo, da se oskrbujejo sami. Enkrat na leto jih zaradi turizma in tradicije priženejo v dolino, polovijo in zaradi dokazovanja moči in označevanja žrebet "plešejo" divje plese z njimi, jim režejo repe, grive in ušesa....no, to je pa edini krasen stik s človekom, ki ga še imajo. Ko sem jih hodila opazovat, se me niti niso tako zelo bali, le prav zelo blizu mi niso pustili.

Hotela sem rečt, da v bistvu te primerjave sploh niso pomembne....če le ima dovolj prostora za izbiro hrane, bo vsak relativno zdrav konj v divjini preživel. Bistvo je ( kar poudarja tudi Jaime Jackson ) to, da se lahko mi od teh prostoživečih učimo, kako najbolje poskrbet za naše "ujetnike". Res smo zašli iz teme...mogoče se bo bolj razvila, ko objavim nadaljevanje...ker moj namen prevajanja tega dela knjige je predvsem "jahalni del" - kaj imeti v mislih, ko konja začnemo trenirat za ježo ali podobne aktivnosti. No, moje mnenje je, da je itak že tisti "dobro jutro" ko stopim v štalo tudi del treninga - vsaka stvar šteje, zato se je težko pogovarjat samo o jahanju....vendar vseeno...

..zato pa smo odprli nov debatni krožek..

Naj naredim samo še eno primerjavo med civiliziranim človekom in še vedno živečim v puščavah, goščavah...brez hrane, vode ,časopisov, tv in compa..
Na žalost se civiliziran človek premalo zaveda svoje prvinskosti in kot absurd vsega gre necivilizirana ljudstva učiti..preživetja, delati vodovode, elektriko..Mar ne bi bilo pametneje se od njih učiti..golega preživetja?

Koneckoncev...umremo vsi..s pločevinko kokakole v roki al pa z nekaj kaplicami vode na dlani,a brez čira na želodcu..

Zdaj pa že komaj čakam da grem v della Cono