Rekreativno jahanje

matju™a Čet 18 Feb 2010 - 10:01

Lahko se dajemo v neskončnost, kateri konji so boljši, športni ali rekreacijski, pa ne bomo dobili zmagovalca razen tega, da je vsak najboljši.Ker tekmovalnih konjev ne poznam, v zadnjih 10 letih pa sem kar dobro spoznala rekreativno jahanje, čeprav največkrat kot statist, opazovalec,oz. premalo s konjskega hrbta kot bi si to sama želela..Izhajam iz lastnih izkušenj,izkušenj moje družine, predvsem pa partnerja, v katerem biva velika konjska duša.

Vsakdo si želi zanesljivega, energičnega, ubogljivega , predvsem pa zdravega konjskega partnerja ter z njim preživeti neštete trenutke v naravi, kako pa pridemo do tega, pa ni tako enostavno.Imeti konja je način življenja,skoraj tako pomembno kot družina in odnos med rekreativnim konjem in jahačem poteka malenkost drugače kot med športnimi tandemi, s katerimi konji dela več ljudi.
Z zagotovostjo lahko trdimo, da jahanje na terenu ni nič manj zahtevno kot odjahati trening ali tekmo na nekem tekmovanju. Oba zahtevata maksimalno pripravljenost in naravnanost k določeni nalogi, le da pri ježi v naravi ne moremo predvideti klica narave. V zunanjih pogojih se najde dosti več ovir, zaprek, strahov, nenadnih sprememb, ki jih človek niti ne zazna, žival pa čuti že mnogo pred njim in neveščega jahača lahko kaj kmalu zagrabi panika, ki se prenese na konja, ta odreagira dosti burneje kot konj v maneži, kjer je omejen in kjer na njegove reakcije čaka cela ekipa.Predvsem rekreativnim jahačem pa manjka jahalnega znanja, vse preveč je samoukov, ki jih opazujemo na raznih shodih in ne predstavljajo prave podobe rekreativnega jezdeca.

Včasih traja leto ali dve , da se konj in jahač sinhronizirata v zanesljiva partnerja na terenu, predvsem pa rabita dosti dela, druženja, spoznavanja,ter zanesljivo, odločno in odgovorno vedenje jahača. Pri tem ni dovolj le odlična komunikacija s konjem, temveč tudi poznavanje terena ter pozornost ,sinhrona s konjem, sosledno povezana tudi z zvoki in dogajanjem v naravi, okolici.
Morda imajo rekreativni konji več sreče, da preživljajo več časa v naravi in da se večina lastnikov takšnih konj zavzema za njihovo življenje drugače, v prosti reji, aktivnih hlevih, odmerjeno jim je več časa za »počitek«, nedelo.

Pojavlja se vprašanje, koliko dela potrebuje dejansko dober rekreativni konj. Po petih letih, preživetih v prosti reji z neomejeno možnostjo gibanja zagotovo trdim, da je delo s takšnim konjem dosti manj naporno in kot del črede sprejmejo delo kot igro. Seveda se pojavijo problemi ,kot so merjenje moči, toda nekaj minut niti ne na dan dela na tleh da konju vedeti, da ste še vedno vi gospodar in dejansko vodite igro vi in ne vaš konj, brez sile, brez napora.Včasih rabite več, drugič manj, delo v sedlu je po takšnem igranju dosti lažje.
Nič hudega, če nimate maneže, sprehod na terenu je odlična maneža, izziv za oba, trening lahko takole poteka v na terenu, travniku, cesti, gozdu. Postopoma in počasi.Nikar ne izzivajte usode in nesreče in ne preizkušajte konja , pred tem, da prisluhnete tudi njegovim potrebam po gibanju, si konja najprej ukrojite v svoje roke in noge..Šele, ko se zlijeta eno, in niti padanje listja niti hrup motorja ne zmoti koraka, sta pripravljena na resnejši pohod..

Konja si ne prikrojimo v kratkem času, tako kot vezi med človekoma ne zrasejo čez noč. V vsem potrebujemo postopnost, prepoznavanje, odrekanje in prilagajanje. Zanesljivega parterja sicer lahko takoj prepoznamo, toda konju na terenu moramo nemalokrat slepo zaupati, ko iščemo pot v kakšnem brezpotju ali nas ulovi tema. Tukaj ga nimamo mi na vajetih, temveč nas on nosi na hrbtu.

Morda lahko tudi rečem, da se rekreacijskemu konju malenkost drugače pristopi tudi tako, da mu ne vsiljujemo človeških potreb in se nekako ravnamo po naravi. Upoštevaje vremenskih razmer in opazovanjem konja se lahko mirno odrečemo delu ali ježi, če vidimo, da konju ni do dela ali da je vreme povsem neprimerno, saj nismo časovno omejeni in ne potrebujemo ne norm ne rezultatov. Tukaj ne mislim sneženja in dežja, ježa v takšnem je lahko zelo prijetna, pač pa tiste soparne dni in v obdobju vlage,kjer biovremenska nihanja delujejo tudi na človeka. Tako je dejansko med rekreativci dosti man bolezenskih , predvsem pa stresnih stanj.V zadnjem času se polaga precej več pozornosti tudi tekmovalnim konjem in jih nekako žele približati čimbolj konju prijaznemu ritmu, predvsem pa življenjskemu okolju in bivanju na prostem.

Rekreativno jahanje naj ostane takšno. Po meri konja in narave,pa bo užitek in zadovoljstvo človeka več kot si lahko sploh želimo.