RAPSODIJA V MAJU

Pa smo pričakali najbolj konjarsko užitkarski mesec v letu. Narava nas pričakuje v vsem svojem razkošju,temperatura je prava, muhe še niso nadležne, konjiči se mirno pasejo, žrebeta veselo poskakujejo okoli, mi pa že mislimo na prvo košnjo. Če sami ne pridelujemo sena, je treba sedaj misliti in se dogovoriti za zadostno zalogo. Najboljše je imeti stalnega odjemalca,priporočljivo bi bilo dati vzorec sena v analizo, da lahko potem dodajat manjkajoče minerale in vitamine. Najprej pa do konca porabimo lanske zaloge, na novo seno tudi konja navajamo postopoma z mešanjem starega in novega sena, saj bodo le starega začeli tudi razmetavati .Pri prehranjevanju konjev je zlato pravilo postopnost, torej vsako novo stvar začnemo uvajati postopoma in v manjših količinah.

Konjska paša potrebuje tudi naše budno oko. Tokrat pazimo, da konji ne pojedo trave več kot na višino približno 5 cm, drugače se rast trave precej upočasni. Priporočajo se čredinke, s traki razdeljena pašna področja. Tako zagotovimo kvalitetno pašo skozi vso sezono. Ni odveč oz. je priporočljivo, če imajo konji kljub paši vseskozi na razpolago tudi seno.

Ponavadi je maj veljal za enega najlepših mesecev jahanja na terenu. Kljub vsemu pa prinaša nekaj odgovornosti in spoštovanja tuje lastnine. Terensko jahanje se začne najprej s pogovorom z lastniki terenov, po katerih želimo jahati, saj kmetje ogradijo svoje pašnike in nam je jahanje kar v precejšnji meri upravičeno onemogočeno. Jahanje čez travnike pomeni tudi uničevanje trave, morda tudi tiste, ki je namenjena našim konjem..
Toda lepa beseda lepo mesto najde. Jahanje po travnikih ni zaželeno, vsekakor pa se poskušamo dogovoriti za ježo po traktorskih poteh, kolovozih.

Pravi adrenalinski podvig pa je jahanje skozi gozd, kjer se zaradi podmladka v naravi v tem mesecu dogaja največ. Ohranimo mirno kri, da po nepotrebnem ne vznemirjamo konja, izogibajmo se ježi ob sončnem vzhodu in zahodu, da s tem ne vznemirjamo samo divjadi , temveč tudi lov. V tem obdobju je tudi bolje, da imamo v družbi vsaj še enega konja, družba konjem zelo dobro de ob privajanju na različne zvoke in šume na terenu (tudi traktorji , motorji,avtomobili…)
Veliko jahačev ima ob sebi pasje spremstvo, kar seveda našo odgovornost še poveča. Psi, ki nas spremljajo pri jahanju so fantastičen spremljevalec, tudi kar se komunikacije s konji tiče, saj jih opominjajo na bližnjo nevarnost. Konji so ob dobrem spremljevalcu tudi bolj sproščeni. Toda, ni vsak pes primeren za družbo na terenu. Pričakuje se velika poslušnost, sploh pri ježi skozi gozd, da se ne spustijo za divjadjo in je ne lovijo. Za pokol divjadi je odgovoren namreč lastnik psa. Tudi ježa mimo kakšne kmetije, hiše nas lahko privede do neželenih situacij.

Tudi pri ježi je primerno imeti psa na povodcu in jahati v tempu, ki odgovarja psu. Pes naj bo tudi ob konju na desni strani. Tako tudi šolamo psa za dobrega spremljevalca.

Jahanje lahko primerjamo s plesom, tistim klasičnim , v paru, kjer je enost in usklajenost teles na vrhuncu. Plesalca vodi ritem, gibanje in harmonija. V plesu sta enakovredna, se le dopolnjujeta, diskretno. Nadvlada soplesalca zgleda agresivno, moteče in ruši užitek, tako plesa kot opazovanja.

Sledite gibanju konja, ritmu nog in zaplešite s svojim konjem v popolni harmoniji.

Lep mesec maj Vam želim!



Primerna temperatura kar kliče po kopeli in spiranju zimskega prahu s konjevega telesa.